top of page

 

Svetovni dan galgov – 1. februar

 

Datum ni izbran naključno – označuje konec lovne sezone, ki sicer poteka v jesenskem in zimskem času. To je čas, ko se prenekateri galgo sooči s še večjo krutostjo, kot jo je že bil deležen v svojem življenju.

V Španiji se za potrebe lova vsako leto skoti na tisoče galgov. Njihovo življenje je največkrat povezano s strahom in krutostjo: ko svojim gospodarjem niso več uporabni, se jih preprosto znebijo – na najbolj brutalen način: obešajo jih na drevesa, mečejo v vodnjake, pretepejo do smrti, jim polomijo noge ali pa naženejo, da tavajo zapuščeni in sestradani naokoli.

 

Sezona lova poteka od oktobra do januarja: že v tem času mnogi izmed njih živijo v neustreznih življenjskih razmerah. Ko pa se sezona lova konec januarja konča, se marsikateri lovec (»galguero«) raje svojega galga enostavno znebi, kot pa da bi ga vzdrževal do naslednje sezone; za lov v naslednjem letu pač nabavi novega.

 

Posledica pretirane in nekontrolirane vzreje galgov ter njihovega množičnega zavrženja ob koncu lovne sezone je, da so galgi v tem času množično zapuščeni, bolni, poškodovani in sestradani.

 

 

 

ZGODOVINA

 

Kako se je potomec tako plemenite pasme psov sploh lahko znašel v tako brezupnem položaju, da svojemu galgueru, kateremu je celo svoje življenje slepo in vdano služil, po lovni sezoni predstavlja le še nepotrebno »golazen«?

 

Če hočemo najti njegove korenine, moramo poseči globoko v zgodovino: že kar nekaj stoletij pred našim štetjem so Kelti lovili s svojimi srednje velikimi hrti. Ti so plen najprej opazili s svojim ostrim vidom, šele nato pa so ga zaznali z vohom. S svojimi tankimi in dolgimi nogami so bili dovolj hitri, da so plen dohiteli in ujeli. Med selitvami po Evropi so temu ljudstvu sledili tudi njihovi psi, s čimer so se razširili po večjem delu Evrope – tudi na Iberski polotok.

 

Stoletja kasneje so velik del Evrope nadzorovali Rimljani in nadaljevali keltsko tradicijo lova s hrti. Ugled teh psov se je že takrat odražal v številnih umetniških slikah in besedilih iz tistega časa.

 

V jugozahodnem delu rimske province se je ta pasma hrtov imenovala  »Canus Galicus« ali keltski pes, kar so Španci prevedli kot »Galico«, kar odgovarja današnjemu »galgo«. To so bili psi, ki so dosegali hitrost okoli 60 km/h in so svojim gospodarjem sledili v konjskem diru.

 

Ena izmed tez je tudi, da so kasneje – nekje med leti 800 in 1400 – arabski in berberski napadalci prispeli v Španijo in s seboj pripeljali pse salukije. Zelo verjetno je, da je saluki (perzijski hrt) vplival na keltskega lovskega psa, tako da se je kasneje iz mešanice obeh razvil današnji galgo (španski hrt).

 

Galgo je tesno povezan s špansko tradicijo. Ves čas je bil tesen spremljevalec španske aristokracije – privilegij plemstva, predvsem pa kraljeve družine. Tudi španski narodni junak El Cid je pri svojem lovu uporabljal galge, saj so le-ti takrat pomenili velik ugled. Kraja galga je bila npr. kaznovana s smrtjo.

 

Skozi stoletja so se španska kmetijstva povečala, gojili so vse več goveda in ovac; za pašnike, ki so jih v te namene potrebovali, so posekali gozdove in ustvarili velike ravnice. Da so lahko lovili zajce po španskih prostranstvih, so potrebovali hitre in vzdržljive pse. 

Aristokracija je zaposlovala kmete, da so skrbeli za pse. Prvotno je lov na zajce služil zgolj za preživetje, za hrano prebivalstva. Čez nekaj časa pa so pričeli organizirati tekmovanja, znana kot »zabava z galgi«, ki so postala tako rekoč španski nacionalni šport.

 

To je spodbudilo še dodatno vzrejo galgov, saj so se vedno bolj izpopolnjevali v tehnikah lova.

V  tridesetih letih prejšnjega stoletja so se tudi v Španiji začela uveljavljati profesionalna hitrostna tekmovanja z galgi, kar je pomenilo, da sta denar in slava postajala vse bolj pomembna dejavnika španskega podeželja. Danes so mnogi španski lastniki galgov člani regionalnih tekmovalnih klubov, ki redno organizirajo hrtje dirke.

 

 

GALGO DANES

 

Na žalost je neizpodbitno dejstvo, da je v Španiji  mnogo lastnikov galgov, ki jim ti psi služijo zgolj kot predmet za doseganje njihovih ciljev – za lovske trofeje in dobivanje stav na dirkah. Po koncu lovnih sezon je vse preveč umorjenih, pohabljenih in trpinčenih galgov. Na srečo obstaja v Španiji kar nekaj dobrodelnih organizacij, ki se trudijo ustvariti primernejše pogoje za  življenje teh psov, ter zavedanje o tej problematiki širijo med mestnim prebivalstvom. Hkrati si zelo prizadevajo, da bi ti trpinčeni in zapuščeni psi dobili svojo drugo življenjsko priložnost: topel dom in ljubečega gospodarja.

Galgo je krasna in plemenita pasma psov. Na splošno je čudovit človekov spremljevalec, ki sicer izgleda zelo krhko, vendar je dejansko izredno vzdržljiv, vztrajen in energičen. S svojo pripadnostjo in mehkim značajem vas bo venomer navduševal in vam na svoj edinstven – umirjeno-trmast način – izražal svojo večno hvaležnost, da ste ga sprejeli v svoj dom in mu omogočili lepše življenje. Doma je miren in ljubeč sostanovalec. Le redkokdaj laja, svojo eksplozivnost hrani za sprehode. Svojega gospodarja in družino naravnost obožuje (do otrok je nežen in pozoren), do neznancev pa je pogosto rezerviran in previden, a nikoli agresiven.  Z ostalimi pasmami psov zlahka shaja.

Želite rešiti dragoceno življenje in hkrati oplemenititi svoje? Posvojite galga!

 

Branka Foršček

bottom of page