Živeti kot lurcher

V tednu, preživetem na Irskem, smo se pogovarjali z Anno, prostovoljko zavetišča LAW, ki opravlja »delo na terenu«, tj. beleži, opazuje, spremlja in skrbi za lurcherje, ki živijo pri irskih popotnikih – t. i. travellers oz. gypsies. Pri njihovih lastnikih skuša pridobiti zaupanje, kot je to nekdaj počela ustanoviteljica LAW, ki jo popotniki še danes neizmerno spoštujejo.

Ko nas Anna povabi, da gremo z njo na obhod po posestvih, od koder prihaja veliko naših posvojenih lurcherjev v Italiji, z navdušenjem sprejmemo.

Odločimo se, da je najbolje, da se Anni pridružita dve, ki dobro obvladata jezik in fotografiranje s telefonom. Tako se z Giulio znajdeva v Anninem kombiju: Giulia na sedežu poleg voznice, jaz pa zadaj na kupu vlažnih pasjih ležišč, za naslonjalo sem uporabila kar vreče briketov.

Anna nama svetuje, da s seboj nimava ničesar, vsaka naj ima v žepu samo mobitel; ne ve pa se, če nam bodo sploh pustili slikati.

Med potjo v Limerick nama razlaga o delu, ki ga opravlja pri družinah popotnikov.

Redno jih obiskuje, jim vozi vreče briketov in pakete konzerv, ter jim razlaga, kako najbolje nahraniti pse in legla, pomaga jim tudi pri konjih. Poskuša pridobiti kredibilnost kot zaupanja vredna oseba, premagati njihovo nezaupanje in beležiti stanje psov in konj na posestvih. Hkrati se tudi druži s psi.

Predlaga nama, naj malo govoriva: predstavila naju bo kot Italijanki, ki sta navdušeni nad lurcherji.

Ko prispemo na prvo lokacijo, se zdi, kot da tu potujoči zabaviščni park pravkar zapira svoja vrata in za seboj pušča neuporabne ostanke in smeti.

Montažne barake nam povedo, da tu živijo ljudje – ogromno ljudi.

Parkiramo. Anna zakriči – v trenutku nas obkrožijo številni psički: mešanci s terierjem, čivavo in yorkijem, nekaj lurcherjev, mešančkov z bull terrierjem, za katere smo kasneje ugotovile, da so stari 7 ali 8 mesecev, mladi črni lurcher in dva volčjaka na verigi.

Anna vzame škatlo s piškotki in jih začne deliti psom. Meče jih za seboj, in ko se premika, ji vsi psi sledijo. Raztovorimo vreče z briketi in konzervirano hrano.

Pričakata nas fanta v dvajsetih letih, skoraj povsem enaka, tudi, kar se tiče oblačil – oba v sivih trenirkah in črnih gumijastih škornjih. Sta »monoekspresivna« – pozdravita namreč samo Anno, naju pa samo ošvrkneta s pogledom. Anna naju predstavi kot Italijanki, ki imata doma lurcherje in sva nad njimi zelo navdušeni. Najino predstavitev sprejmeta brezbrižno. Pozdravita naju, vljudno in previdno.

Anna povpraša po mladičih. Peljeta nas do lesenega zaboja, nameščenega pod streho in obdanega z najrazličnejšimi odpadki.

V zaboju je mama s svojimi sedmimi mladički, starimi komaj teden dni. Ležijo na lesenem podu, kosmate kepice se oklepajo matere, za hrano pa imajo kruh in mesne odpadke. Vse skupaj je gnusno. Tudi vonj, ki se širi naokoli.

Na glas izražamo svoje občudovanje nad kužki, zato nam jih pustijo fotografirati.

Anna se razjezi! Na glas jima pove, da ni prav, da mama in mladički čepijo v takih razmerah. Tovrstna hrana ni primerna za doječo samico. Pusti naju s fantoma in gre po hrano v avto.

Sklonim se, da mami vržem pest piškotkov, pa me takoj opozorita, naj se ne približujem, ker me mama lahko ugrizne.

Medtem ko čakamo na Anno, me fant sprašuje o mojih psih. Koliko lurcherjev imam in katerih pasem mešanci so. Povem mu, da sta moja psa Robin in Coco. Izvem, da ima sam na terenu 24 psov različnih pasem in 34 konj. Venomer sem imela občutek, da se pogovarjam z masko.

Anna se vrne, z njo pa še oče fantov. Skupaj ima 15 otrok. Je umirjen gospod. Vsi pa imajo zelo oprezne oči. In nikoli se ne nasmehnejo.

Fant reče Anni, naj vzame samce. Anna odgovori, da jih bo vzela, ko bodo stari vsaj štiri tedne; do takrat se mladičkov ne sme ločiti od mame.

Anna se loti dela: iz zaboja pripelje mamo – lepo, zelo tanko dolgodlako lurcherko, mešanko s salukijem, čisti njihov prostor, zmeče stran kruh in gnile ostanke mesa, na katere so drugi psi na dvorišču hitro planili.

Namesti jim čisto blazino, prinese posodo, jo napolni z briketi in doda pločevinko sardel v olju – »stanejo samo 50 centov, za dlako so odlične«.

Z rokami vse premeša in izstopi iz zaboja. Mama takoj skoči k mladičkom in začne z užitkom jesti.

Anna še prosi, naj ji v zaboj dajo posodo z vodo, ker mora samica zaradi dojenja piti veliko tekočine.

Deček pokaže na postano, skoraj sivo vodo v bližini, Anna pa mu reče: »Ne, ta ni dobra. Čista mora biti!«

Vmes vse fotografiramo.

Ko se mati in mladiči namestijo, Anna vpraša o nekaterih lurcherjih, ki jih ne vidi v bližini. Ni jih več tam. Anna se razjezi in pove, da sta se dogovorila, da jih bo vzela.

Medtem ko klepeta z očetom in še dvema sinovoma, ki sta se nam medtem pridružila, me isti fant ponovno sprašuje o mojih lurcherjih. Pripovedujem mu o Coco. Postane radoveden in me vpraša, če jo lahko vidi. Pa mu pokažem fotografijo moje deklice z dolgimi ušeski. Pristopi še drugi mladenič in med skoraj otroškim smehom vzklikne: »Kakšna štrleča ušesa!«

A le sekundo kasneje njegov pogled spet postane oprezen in obraz negiben.

Najstarejši sin, tridesetletnik, pristopi z majhnim psom, mešancem s čivavo. Položi ga Anni v roke in ji reče, naj ga obdrži. Mogoče v zahvalo za hrano, ki jo je pripeljala. Ali zato, da bi se oddolžili, da lurcherjev, ki so ji jih obljubili, ni več.

In ko je ravno govora o pogrešanih lurcherjih, jo vprašajo, ali je že slišala za tigrastega samca, za katerega že dva dni ne vedo, kje je. Anna se spet razburi: »Kolikokrat sem že rekla, da pazite na pse?! Ali morajo res vsi končati pod kolesi?«

Prišel je čas za slovo. Ko nas pospremijo do kombija, me fant vpraša, kaj počnem s svojimi lurcherji. »Jih prodajaš?« Ves čas mislijo, da te pse v Italiji preprodajamo.

Anna jim obljubi, da naslednji teden pride pogledat mladičke. Prosi jih, da s psi ravnajo tako, kot jim je naročila … in odidemo.

V manj kot petih minutah prispemo do drugega naselja, povsem drugačnega od prejšnjega. Tu so hiše zidane, skoraj se nam je zazdelo, da vstopamo v stanovanjski kompleks, le da sta na vhodu, ob cesti, že dva psa, očitno mrtva. Opazimo nekaj lesenih hišic, verjetno pesjakov.

Lurcherji tavajo po dvoriščih, jih zapuščajo, spet vstopajo itn.

Parkiramo na dvorišču ene izmed hiš, kjer nas že čaka moški z več fanti, starimi od 4 do 18 let. Vsi fantje so si podobni: enak obraz, enaka frizura, pogled, ki je nekakšna mešanica med previdnostjo in radovednostjo. Najmlajša sta dvojčka, oblečena povsem enako: v rumeni majici in kratke hlače. Vsi ohranjajo razdaljo do nas, vendar hkrati sledijo vsem našim gibom.

Anna naju zopet predstavi kot italijanski navdušenki nad lurcherji. Oče reče nekaj zelo na hitro in popolnoma nerazumljivo. Anna ga prosi, naj govori počasi, saj ga drugače ne razume. »Ni problema, bom govoril počasi.«

Anna sprašuje o kužkih. Družina ima leglo mešančkov s salukijem.

Odpelje nas do pesjaka na prostem, v katerem je pokrita le majhna zidana hišica, v katero se lahko zatečejo psi.

Pesjak je ves v iztrebkih. Anna pove, da to res ni v redu. Čisto mora biti. Oče pošlje najstarejšega sina po lopato, da pospravi. Fant pride z lopato, verjetno bolj zaradi videza kot pa zaradi česar koli drugega: nič se namreč ne čisti. Vsaj, dokler smo me bile tam.

Anna prosi, če lahko posnameva mladičke. Strinjajo se.

V pesjaku je črnobela resasta lurcherka in njenih sedem čudovitih mladičkov.

Sklonim se, da bi jih lažje fotografirala, ko počepne še oče.

Zgrabi enega, črnega, zavriska in me poziva, naj se ga dotaknem, da vidim, kako mehak in puhast kožuh ima. Od tod nas peljejo v drug pesljak, kjer vidimo dva mladička španjela, enega čokoladnega in enega črnega. Pesjakov je veliko, vsi so zaprti in temni.

Nenadoma me oče vpraša, kdaj se vračamo v Italijo. "Jutri." Prisili me, da to ponovim še trikrat. Na koncu se je zdelo, da je z odgovorom končno zadovoljen.

Premaknemo se na sosednje dvorišče. Tudi tukaj je več pesjakov, iz katerih nas lurcherji nas previdno opazujejo.

Oče pove Anni, da je od legla šestnajstih lurcherjev ostalo le še šest mladičkov.

Ko odpre vrata pesjaka, je razlog za njihov pogin jasen: prostor je umazan, tudi tukaj je hrana sestavljena iz različnih odpadkov. Iz pesjaka skoči mama, dolgodlaka črna lurcherka. Mladički so stari sedem tednov. Presuhi so. Previdno se približajo vratom.

Anna se razburi, pove, da ni v redu, hrana ni dobra in mladički bodo prej ali slej vsi pomrli. Na koncu pesjaka zagleda kužka, ki se ne premika. Pregleda ga in zakriči, da ga je treba takoj odpeljati k veterinarju, drugače bo poginil. Oče in najstarejši sin zmajujeta z glavo: »Nobenega veterinarja!«

Anna ponavlja: če ga ne odpeljemo k veterinarju, ne bo dočakal naslednjega dne. Oče in sin spet odkimata: »Ne, ne veterinarja!«

In kar naenkrat pride do preobrata. Sin, star približno trinajst let, vzame kužka v roke in ga izroči Anni v naročje: »Pelji ga k veterinarju, kužek je moj in jaz odločam. Peljite ga k veterinarju, slišite, peljite ga k veterinarju! Kuža je moj in lahko naredim z njim, kar hočem.«

Anni ni treba dvakrat reči, vzame psička, ga da v kombi in me prosi, naj ostanem z njim, da si slučajno ne premislijo.

Sedim na sedežu s tem malim bitjecem v naročju, ki ga tresejo nenehni krči.

Nenadoma se fant približa oknu; ne vem sicer s kakšnim namenom, zmoti ga namreč otrok, ki leži na vhodu v hišo nasproti, in ga vpraša, zakaj nam je dal kužka.

In fant spet ponavlja … »Ker delam, kar hočem!« S temi besedami stopi do očeta in starejšega brata, ki sta Anno in Giulio pravkar seznanjala s samcem, očitno očetom legla. Čistokrvni, zelo suhi saluki je bil zapet na verigi in prav nič prijazen. Ob pogledu nanje pes poskoči in zarenči.

Fantom se to zdi nadvse smešno, zato ga spodbujajo, da znova in znova besni. Nenadoma oče dvigne roko; hitra poteza psa preplaši, zapre oči in instinktivno klecne in spusti glavo. Gesta, ki brez besed pove vse.

Tudi tukaj Anna raztovori vreče briketov in konzervirano hrano. Pojasnjuje, kako pse pravilno hraniti, glede čistoče in da naj gnile ostanke mesa zavržejo.

Odpravili smo se do najbližjega veterinarja. Ob robu naselja nas spremljajo in sledijo; očitno preverjajo, ali kužka res peljemo k veterinarju.

Mladiček se še naprej trese in spušča glasove, podobne gruljenju golobov.

Pri veterinarju so nas že pričakovali. Hidrirali so bodo in opravili vse potrebne preiskave.

Kako naj mu bo ime? Anna naju pogleda: »Mu damo italijansko ime?«

Začudeno se spogledamo in kar z neba pade: "Hugo! Naj bo Hugo!«

Ko se vrata veterinarske ordinacije zaprejo, čustva naposled privrejo na plan. Annine oči se polne solz: težko je ob tolikšni zanemarjenosti in malomarnosti igrati vlogo ravnodušnega in trdnega človeka …

Čaka nas še zadnja naselbina – v tej imajo irski popotniki izključno samo konje. Psov je malo, zato rečemo, da jih imajo »za družbo«.

V resnici ne gre za pravo romsko naselje: popotniki živijo v tipičnih vrstnih hišah, pomešani z »navadnimi« ljudmi.

Sprejme nas nekaj moških in trije otroci. Anna takoj, ko stopi iz kombija, glasno pokliče psa – Jojo. Takoj se pojavi lurcherka; veselo in prisrčno jo sprejme, skače okoli nje, ji sledi do kombija, zleze vanj in se usede zadaj. Anna pojasnjuje, da je prepričala lastnike, da so jo sterilizirali; seveda je za vse poskrbela ona, odtod tudi velika naklonjenost psičke do nje.

Ustavimo se za kratek čas: skupaj z otroki si gremo ogledat pesjak, ki so ga zgradili za Jojo, da bo njena zaščita pred mrazom in dežjem.

Ko pridemo nazaj do kombija, Jojo še kar sedi v njem. Otroci so še vedno v bližini in Anna jo je prisiljena prepričati, da sestopi. Mora jo dvigniti in odnesti ven, saj Jojo noče in noče zapustiti vozila. Z velikim obžalovanjem odidemo, pustimo jo tam, da nas opazuje na robu ceste. Annine zadnje besede so: »Ne danes, Jojo. Naslednjič – ne danes, Jojo. Naslednjič.«

Ko tako odhajamo s težkim srcem, Anna prizna, da bi Jojo šla z nami, če ne bi bilo zraven otrok. Torej je samo vprašanje časa, kdaj jo bo odpeljala odtod.

Dan se je končal v primežu močnih in kontrastnih čustev. Z Giulio sva bili priča krajem in ljudem, o katerih smo zadnja leta samo poslušali.

Vsrkali sva vonjave, slišali zvoke, videli podobe, zaznali in izkusili čustva, ki sva si jih do tedaj le predstavljali, in to niti malo ne v polnem obsegu.

Bili sva ganjeni, razdraženi, brez besed in zlomljenega srca. To, da smo Jojo pustile ob cesti, je bila za vse tri kaplja čez rob.

Reševanje malega Huga nas je napolnilo z upanjem, a kaj bo z drugimi mladiči, ki smo jih pustile tam?! Kaj pa Anna? Razmišljam o njeni moči, pogumu in njeni sposobnosti, da jo sprejmejo kot kompetentno, zaupanja vredno osebo, ki je sposobna pomagati. A svojo vznemirjenost, jezo in čustva je primorana vsak dan utišati in skriti.

Z Giulio sva v enem samem dnevu toliko doživeli in se naučili. Pridobili sva izjemno zavedanje o okolju, iz katerega prihajajo naši lucherji, in najino občudovanje nad psi, ki jim na Irskem rečejo “Cu Dilish” – “zvesti pes”, in njihovo sposobnostjo, da se ne predajo, ampak nov smisel življenja najdejo v naših domovih in v objemu svojih družin, se je še povečalo.

Obožujem lurcherje. Navdušujem se nad njimi od dneva, ko je Robin vstopil v moj dom. Mislim, da zdaj tudi Giulia bolje razume mojo »obsedenost« z njimi, predvsem pa upam, da jih boste začutili tudi vi, ki ste zbrali dovolj moči in potrpljenja za tega sestavka do konca.

Paola Ciardi (Pet Levrieri ETS)

Prevedla in prilagodila: Vanda Babič

Opomba: Če se želite poglobiti v svet popotnikov in izkoriščanje lurcherjev, toplo priporočamo knjigo The Dogs of Avalon avtorice Laure Schenone, ki pripoveduje zgodbo o Marion Fizgibbon, ustanoviteljici zavetišča LAW (Limerick Animal Welfare), in njenem življenju, posvečenem zaščiti zlorabljenih živali na Irskem.

greyhounda RUBBLE in ZOMMER

ROCKET

Greyhoundica ATENA (ex. TRAFFIC)

SAID

Več ...