n. št.), ki je bil po rodu prav z otoka Ibize, naj bi namreč sam izjavil, da so pešake na 1500 km dolgi poti, za katero so porabili celih pet mesecev, poleg konjenice in slonov spremljali tudi njihovi psi; zato se nemara v tej skoraj neverjetni zgodbi skriva celo kanček resnice];

          ● podenco – izbirčna “rita”

[znana je celo anekdota, da se nekateri podenci po prihodu na Belearsko otočje niso hoteli pariti z drugimi pasmami psov, saj jim niso bili po godu; načeloma pa so ibiški psi svojim izbranim prijateljem nadvse privrženi];

          ● poleg vida je pri njih izjemno dobro razvit tudi sluh

[kako pač ne! samo poglejte njihova markantna ušesa, ki kot antene sprejemajo vse dražljaje iz okolice;  zato se doma odzovejo na vsak najmanjši šum (ob vznemirjenju radi zalajajo – nikakor pa niso bevskači); omenimo pa še, da se ibiški psi skoraj v enaki meri (kot po vidu in sluhu) odlikujejo tudi po svojem vonju];

          ● so lovski psi “brez meja”

[ta pes zlepa ne bo omagal med lovom; svojo »žrtev« bo zasledoval čez drn in strn ..., pri tem pa bo kar se da metodičen, iznajdljiv, premišljen in vztrajen; v preteklosti so kmetje imeli na svojem posestvu manjše število podencev, saj so tako dobri lovci, da je to število povsem zadostovalo za zadovoljiv tedenski ulov za celotno družino; šele kasneje se je z razvojem športnih prireditev število psov v krdelu počasi povečevalo na današnjih petnajst];