top of page

 

Zanimivosti o podencih

 

(špan. Podenco Ibicenco, katalonsko Ca Eivissenc, ang. Ibizan Podenco,

Ibizan Warren Hound, tudi Balearic Greyhound, fran. Charnegue ali Charnigue itn.)

– ime nosi po otoku Ibiza v Belearskem otočju, odkoder ta pes izvira; to področje spada v katalonsko

govorno področje, pa je njegovo izvirno poimenovanje Ca Eivissenc

(po katal. Eivissa = Ibiza)

 

 

 

Podenci so psi neskončne energije:

          ● spadajo med najstarejše pasme psov

[podobne pse najdemo upodobljene že na stenah grobnic v starem Egiptu, saj naj bi bili potomci egipčanskega lovskega psa – tesema – z dolgimi šilastimi uhlji in visoke, sloke postave];

 

          ● po izvoru in videzu so blizu faraonskim psom (na sliki)

[brez dvoma imata ti dve pasmi psov skupnega prednika, upodobljenega na papirusih, skalah in zidovih grobnic v starem Egiptu; vendar se tu primerjave z drugimi pasmami še ne končajo; podobnosti najdemo tudi s sicilijanskim, portugalskim, kanarskim in andaluzijskim psom, med njimi pa je prav ibiški po rasti največji];

 

          ● potovali naj bi celo čez Alpe

[po legendi naj bi sodelovali pri eni izmed največjih mojstrovin antičnega vojskovanja – Hanibalovem prečkanju Alp na poti iz Kartagine v Rim; znameniti vojskovodja Hanibal (248–182 pred

n. št.), ki je bil po rodu prav z otoka Ibize, naj bi namreč sam izjavil, da so pešake na 1500 km dolgi poti, za katero so porabili celih pet mesecev, poleg konjenice in slonov spremljali tudi njihovi psi; zato se nemara v tej skoraj neverjetni zgodbi skriva celo kanček resnice];

 

          ● podenco – izbirčna “rita”

[znana je celo anekdota, da se nekateri podenci po prihodu na Belearsko otočje niso hoteli pariti z drugimi pasmami psov, saj jim niso bili po godu; načeloma pa so ibiški psi svojim izbranim prijateljem nadvse privrženi];

 

          ● poleg vida je pri njih izjemno dobro razvit tudi sluh

[kako pač ne! samo poglejte njihova markantna ušesa, ki kot antene sprejemajo vse dražljaje iz okolice;  zato se doma odzovejo na vsak najmanjši šum (ob vznemirjenju radi zalajajo – nikakor pa niso bevskači); omenimo pa še, da se ibiški psi skoraj v enaki meri (kot po vidu in sluhu) odlikujejo tudi po svojem vonju];

 

          ● so lovski psi “brez meja”

[ta pes zlepa ne bo omagal med lovom; svojo »žrtev« bo zasledoval čez drn in strn ..., pri tem pa bo kar se da metodičen, iznajdljiv, premišljen in vztrajen; v preteklosti so kmetje imeli na svojem posestvu manjše število podencev, saj so tako dobri lovci, da je to število povsem zadostovalo za zadovoljiv tedenski ulov za celotno družino; šele kasneje se je z razvojem športnih prireditev število psov v krdelu počasi povečevalo na današnjih petnajst];

          ● njihova značilna poza je stoja na zadnjih nogah

[če podenco med zasledovanjem svoj plen v govščavju ali visoki travi izgubi iz vida, se povzpne na zadnje noge in z očmi natančno prečesa celoten teren pred seboj; v tej »hecni« pozi lahko vztraja kar precej časa, če pa svojega plena vseeno ne uspe videti, pa se zateče še k svojim vratolomnim skokom in neverjetnim obratom v zraku];

         

          ● so posebni psi za posebne ljudi

[prepoznavni in opazni so že zaradi svoje atraktivne belooranžne obarvanosti, z ošiljenimi ušeski in nekoliko daljšo valovito dlako, lastnike pa razveseljujejo s svojo energičnostjo, prešernostjo, navihanostjo in neustavljivo energijo; zanje še posebej velja, da je njihova karakterna pasemska značilnost izredna plašnost in nezaupljivost do

tujcev – četudi to že zdavnaj niso več; kot lastnik podenca boste morali kot del svoje osebnosti in komuniciranja z okoljem sprejeti tudi njegovo zadržano naturo do drugih ljudi in se zavedati, da njihova radovednost in izvirna iznajdljivost ne poznata meja: podencu je skočiti čez visoko ograjo mačji kašelj, preplezati jo pa še bolj zanimivo …].

bottom of page